Etiopija - 4.

Deževno obdobje se je v Etiopiji končalo konec oktobra, nato naj ne bi bilo več omembe vrednih padavin.

Domačini gredo na tržnico.

Z višino se pokrajina spreminja ...

Vaška straža

Visokogorski hotel - najvišji v gorovju Simien, na 2630 m nad morjem.

Tudi vegetacija je drugačna - visokogorske rese so tu prava drevesa!

Okrašene z mahom

Prezebli mali prodajalci spominkov

Prvo srečanje s pavijani na "strehi Afrike"

Vsakodnevno opravilo - iskanje zajedalcev

Pavijani "rdečih src" se nas prav nič ne bojijo.

Te živali se hranijo izključno z rastlinsko hrano - z rokami spretno izkopavajo koreninice in trgajo travo.

Najlepše je na maminem hrbtu

Šipkovo cvetje opojno diši!

Prav nič miloglasen pozdrav orjaškega ptiča

Osli nosijo prtljago za trekarje.

Enkratni pogledi ...

Daleč v dolino

Takole izgledajo knifofije v svoji domovini.

Rastlinski svet je nasploh pester in bogat ...

Etiopija - 3.

Šolarjem se dan začne s petjem himne.

Notranjost ene od učilnic - dopoldne 46 učencev, popoldne prav toliko - seveda, če jih starši lahko pošljejo v šolo.

Kot vse tukajšnje stavbe, je tudi šola "zgrajena" iz kolov, trave in blata ter ima pločevinasto streho.

Razkošje, samo za veleposlanike ...

Modri Nil je že na samem začetku spoštovanja vredna reka.

Vsa dela opravijo ročno.

Nekatera drevesa so prav mogočna.

Kaj bi v tej deželi brez trpežnih oslov?

Obdelan je prav vsak košček zemlje.

Fant bi ob tem času moral biti v šoli ...

ti tudi!

Marsikje je pokrajina prav lepa.

Kolikokrat je bilo treba zamahniti s srpom, da je nastal takle kup?

Tudi v Etiopiji moški radi žvečijo mlado listje kata - deluje nekoliko opojno - podobno kot koka.

Nasade skrbno čuvajo.

V Etiopiji največ prenašajo ženske ...

vračala se bo upognjena pod težkim tovorom drv.

Naleteli smo tudi na nekaj asfalta brez lukenj.

Takole pa "mlatijo" žito ...

Boren pridelek

Indijski figovec je izjemno mogočno drevo.

Kraljeva palača iz 18. stoletja v mestecu Gondar

Kraljevo kopališče - stavba je obdana z 1,5 m visokim zidom.
Zdaj so dvorišče zagotovo že napolnili z vodo iz bližnje rečice.
19. januarja je praznik, takrat pa bo mlado in staro skakalo v- prej blagoslovljeno - vodo.

Zidove, ki obdajajo kopališče, so bližnja drevesa prerasla s svojimi koreninami.

Zanimiva cerkev v bližini kraljeve palače

Kje bi še srečali takle prizor?

To je ralo - leseni plug

V daljavi je gorovje Simien.

V nekaterih vaseh že imajo elektriko.

Na kratkem sprehodu nas je spremljala množica manjših in večjih vaščanov.

Pridni žanjci ...

na njivici v strmem bregu

Višje v hribih se proti večeru kar precej ohladi.

Etiopija - 2.

V Etiopiji je osnovno šolanje obvezno, a ga je vseeno deležnih le 60 % otrok, od teh je 30 % deklic in 70 % dečkov.
Razlog?
Delo na polju, varstvo mlajših bratcev in sestric, oddaljenost od šole, ni denarja za obleko oz. uniformo ...

Kakšno bodočnost imata?

V upanju na pomoč - od kod bo prišla?

Takole izgleda vaški vsakdan

Tu pomagajo živalim in ljudem!

V skrbnem varstvu

Bodoča lokalna vodnika se ponujata, da bi zaslužila kak birr (tukajšnja valuta).

Vsa težka dela tukaj opravijo ženske.

Moški le gledajo ...

Tale most stoji že preko 800 let.

Na območjih, kjer ni lesa, za kurjavo mešajo živalske iztrebke s slamo - posušeni "hlebci" so dobro kurivo.

Bučke za okras?

Ne ne, uporabljajo jih namesto plastičnih steklenic.

Takole pa je videti enjera - palačinka iz kiselkastega testa - vsakodnevna jed Etiopijcev.

Pastirčka imata veliko dela z živalmi, ki si težko poiščejo kak grižljaj.

Slap nedaleč od izvira Modrega Nila.

Teh plodov tudi živali ne pojedo.

Spremljevalcev prav nikoli ne manjka!

Če nočeš zmočiti nog, te za nekaj birrov prenesejo čez vodo.

Le kakšen je pridelek na tako kamniti njivici?

Na območjih, kjer je več vode, uspeva sladkorni trs.

Domačini se zbirajo na krajih, kjer se ustavljajo redki turisti.

Čakajo, čakajo, čakajo ...

Kaj neki: "Mister, fotografiraj, plačaj!"

Naš lokalni vodnik Igo

Bil je čas žetve.

Zemlja je kamnita, pridelka malo ...

otrok pa polno na vsakem koraku.

Ljudje potrpežljivo čakajo, da pridejo do zdravnika.

Sušenje pridelka

Kot kepice bombaža ...

Tukajšnji osli so pa zelooo močni!

Pretežak tovor za enega samega človeka

Pod vročim afriškim soncem cvetijo prelepi hibiskusi.

Freske v cerkvici ženskega samostana na otočku jezera Tana

Cerkev na otoku je narejena samo iz lesa, trsja in trave.

Eden izmed 60-ih otokov jezera Tana

Raj za ptice!

Pa se končuje doživetij poln dan ...

Etiopija - 1.

Že nekaj časa sem si želela pokukati v ta konec sveta, zato slovo od zasneženega domačega vrta ni bilo pretežko.

V Istanbulu smo imeli nepredviden, malo daljši postanek.

Seveda smo obiskali tudi največjo tržnico.

S celodnevno zamudo smo končno prileteli v Etiopijo.

V popolnoma drug svet. Neverjetno - tu večino tovora prenašajo na lastnih plečih.

Zbiramo prve vtise ...

V Etiopiji delajo predvsem ženske in otroci - za prodajo pripravljajo posušeno pekočo papriko.

Kaj res tu notri živijo ljudje, se sprašujem.

Ja, to je njun dom!

Povsem vsakdanji prizor na cesti ...

In dober občutek ob pogledu na polja - tu ljudje ne bodo lačni!

Sedaj je čas amarilisov - vitezovih zvezd.

Med sprehodom ob jezeru Tana pa dokončno pozabiš na našo zimo.

Sem na poti ...

V Etiopiji - do 3. januarja!

Alžirija 13. dan

Če Tuaregi pridno namakajo, pridelajo nekaj paradižnika, paprike, čebule, jajčevcev, buč in zelja.

Ob vsem trudu je pridelek zelo slab.

Brez namakanja ne bi bilo nič ...

Opazila sem tudi nekaj trt in marelic.

To je sorga - puščavsko proso.

S semeni teh trav krmijo tistih nekaj kokoši, ki jih še ni odnesla puščavska lisica.

V vasici je nekaj zidanih stavb, ostale so iz trstike.
Po obilnem zajtrku smo dobili palačinke s čokolado.

Pridne žene in deklice so ponujale svoje izdelke.

Seveda smo veselo nakupovale ...

saj je bilo kaj izbrati!

Mali lepotički

Tale koča iz trstike je hkrati kuhinja, dnevna soba in spalnica.

V vasici imajo tudi šolo - učitelj dopoldne poučuje splošne predmete, popoldne je na programu učenje korana.
Deklice, stare od 5 do 7 let, so na eni strani slamnate učilnice ...

dečki na drugi strani.
Dva sta imela 6 let, eden gotovo 14, ostali okoli 8 let. Manjši so pisali na tablice, večji so imeli različno debele knjige z arabskimi pismenkami, ilustracij ni bilo videti.

V samotni puščavi smo obiskali še muslimansko pokopališče.

Kar težko smo se poslovili od prijaznih gostiteljev ...

a saj še pridemo!!!

Alžirija 12. dan

Ko sem ob sedmih vstala, je bilo nebo prepredeno z ovčicami.

Na nadmorski višini 1975 metrov k sreči ni bilo hudega mraza.

Po zajtrku smo jo mahnili po vulkanski pokrajini.

Čeprav se zdi - tega "možica" niso ustvarili ljudje.

Kako se prileže kosilo - v senci akacij.

Popoldne smo ugledali "tovarno" zidakov.

Pri tem opravilu potrebujejo vodo - ki je 30 m globoko.

Za vzpetino je naš današnji cilj.

Pozno popoldne smo prispeli v vas našega šoferja Mohameda. Tu živi njegova razširjena družina - mati, tri sestre, bratranci, sestrične.

Najprej zagledamo ogrado za koze.

Vsi nas z zanimanjem opazujejo ...

Zidane stavbe so ograjene z visokim kamnitim zidom.

50-letna mati našega vodnika Mohameda je po moževi smrti vodja te skupnosti, ki živi izključno od reje koz in sinove pomoči.

Premožnejši imajo zidane hiše, ki nimajo oken, marveč samo vrata.

Ostali pa domovanja iz trstike ...

Vsaka družina ima visoko ograjeno dvorišče in nato prostore, v katerih ni pohištva. Nekateri premorejo le ograde iz trsja, tepihe in deke pa imajo obešene po stenah.
Za nas so uredili tako domovanje ...

Otroci so se zelo razveselili našega darilca - redkokdaj jedo pomaranče.

Prisrčen nasmeh male Mohamedove nečakinje.

Kmalu bo zadišal pravi beduinski čaj.

Vodnik Mohamed z materjo in nečakom.

Črpajo talno vodo,

država jim je brezplačno napeljala elektriko, ki jo drago plačujejo.

Preprosto domovanje

Bližnja okolica je zelo urejena. Sredi vasi je skrbno ograjen vrtiček, saj so lačni kozlički so povsod na preži. Odrasle koze se pasejo v puščavi.

Sušenje perila po puščavsko.

Zelenjavni vrtiček - zalivan z vodo iz kozjega meha.

Kar lep pridelek, mar ne?

Spet se končuje dan prepoln doživetij.

Kaj neki nam Tuaregi pripravljajo za jutri?