Alžirija 6. dan

Ponoči, okoli treh je začelo zelo pihati. Čez dve uri je šotor kar poskakoval. Vse dolge vrvice je snelo s klinov. Šotor, obtežen z mano in nahrbtnikom je k sreči zdržal.
Ob osmih smo se podali na pot.

Sprašujem se - je tu že kdo hodil?

Takole so nas pričakali naši Tuaregi.

Veter pa nosi pesek ...

v oči , lase, med zobe ...

Rastline pa kar vztrajajo

komaj so še žive

Ustavili smo se pri tunelu, ki pa ni delo človeških rok.

Tudi te gobaste skale je ustvarila narava.

Ta rastlina je zelo podobna kasiji, ki jo pri nas sadimo v korita.

Pred kosilom smo si privoščili malce plezanja.

Saj ni mogoče, pa je - sadna solata v puščavi in to ne iz konzerve!

Bilo je peklensko vroče. Bila sem mokra kot cucek. Kakšen užitek, zvečer sem se - po tednu dni - lahko umila z mokro krpo.
Večer smo preživeli v čudovitem skalnem okolju, ob enkratnih barvah ...